Zgodovina Bachate

Bachata kot glasba, ki jo poznamo danes, izvira iz pan-ameriške tradicijske glasbe, ki se igra v triu ali kvarteru. Ponavadi so v skupini 1 ali 2 kitari (ali drugo glasbilo na strune), tolkala (maracas) in drugi inštrumenti, kot so npr. clave, bobni bong in strgala. Občasno se v glasbi pojavljajo tudi basi, imenovani marimbe ali marimbule.

Ko se je bachata pojavila v zgodnjih 60-ih letih prejšnjega stoletja, je bila pomembna podkategorija glasbe, ki se izvaja s kitaro, in je imela izrazit romantičen pridih. V tem času se je kitara pojavljaja v bolj prepoznavnih zvrsteh, kot sta npr. kubanski son ali guaracha. Skozi desetletja z razvojem hitrejših ritmov in razvojem plesnih korakov bachate, se je bachata bolj in bolj uveljavila tudi kot plesna glasba.

Največji vpliv na razvoj bachate, kot romantične glasbe na kitaro, je imel kubanski bolero. Bachata glasbeniki so iskali navdih in bili podvženi vplivu tudi nekaterih drugih zvrsti, kot so npr. mehiški rancheros, corridos, kubanski son, guaracha, guajira, puertoriška plena, jibara in kolombijsko-ekvadorski pasillo ter dominikanski merengue (v osnovi zasnovan za igranje na kitaro kot glavni inštrument).

Pred razvojem dominikanske glasbene industrije in medijev so bili kitaristični trii in kvarteti skoraj nepogrešljivi na različnih dogodkih, med drugim tudi na nedeljskih popoldanskih zabavah, poznanih kot pasadias.

Slovar latino-ameriške španščine definira termin bachate kot juerga, jolgorio ali parranda, in vsi opisujejo zabavo, radost. V dominikanski republiki v pojmu bachata vidijo še dodatni pomen v zbliževanju, ki vključuje glasbo, hrano, pijačo.

Med prebivalci Dominikanske republike vlada različno mnenje glede začetkov pojavljanja bachate kot glasbe. Mnenje bachata glasbenikov je, da se je v 70-ih letih prejšnega stoletja glasba na osnovi kitare, ki se je sprva igrala na lokalnih zabavah in kasneje začela snemati z razvojem glasbene industrije, definirala kot bachata. Nova zvrst bachate je izgubila negativen pridih, ki ga je imela v preteklosti, ko se jo je smatralo kot glasbo nižjega sloja, s pomanjkljivo kulturo in kot glasbo slabe kvalitete. Termin bachatero, ki je opisoval osebo, ki uživa v bachata glasbi ali glasbenika, je bil sprva prav tako poniževalen.

V obdobju od 1970 do 1980 se je socialno in ekonomsko stanje izrazilo v bachata glasbi. Inštrumenti so v tem obdobju ostali enaki, hitrost ritma pa je narasla. Sprva romantična besedila, s pridihom bolera, so sčasoma vse bolj in bolj vsebovala tematiko pitja, ženskarjev in nasprotovanje ženskam. Z naraščanjem popularnosti bachate med revnim slojem prebivalstva, se je samo glasbo še bolj povezovalo z revščino, podeželjsko zaostalostjo in nekaterimi novimi pojmi, kot so npr. nedovoljeni odnosi, nasilje, alkoholizem.

Do nedolgo nazaj je bila bachata »izobčenka« v državi nastanka, Dominikanski republiki. Že od pojava naprej v 60-ih letih prejšnega stoletja, se je smatrala za preveč vulgarno in kruto, kar je bil glavni razlog, da ji ni uspel preboj med popularne zvrsti tistega časa.

Od leta 1988 naprej, ne glede na prodajni uspeh album bachata izvajalcev, se noben bachata album ni pojavil na uradnem listu najboljših hitov ali bil prodajan v najbolj prepoznavnih glasbenih trgovinah. Bachata glasbeniki so se le redko pojavljali na televiziji, nastopali pa so le v klubih, katere je obiskoval srednji delavski razred prebivalstva. Celo drugo razredni merengue orkestri so poželi več uradne publicitete, dovoljeno jim je bilo igrati v boljših klubih ter so bili namenjeni višjemu sloju prebivalstva.