All levels – Salsa in kizomba v Lizboni in še ča-ča-ča v Londonu

  1. del – Lizbona (objavljeno jan 2015)

Konec oktobra leta gospodovega 2015 sem imel priložnost biti štirinajst dni v Lizboni. In potem še en teden v Londonu. In vmes na Dunaju, v Luxemburgu, na Cipru in v Bruslju.

Če grem po vrsti. V Lizboni sem bil torej skupaj štirinajst dni. Prvi teden sem imel službeno obveznost. Cele dneve sestankov. Kar naporno, sploh če se odvadiš sestankovati. In potem sem moral še napisati moj prvi znanstveni članek, ki sem ga potem predstavljal v Londonu. Zato nisem plesal, toliko kot bi si želel, ampak dobro, nekaj sem. To je moja izkušnja.

Jazzy plesni studio sem odkril kar hitro. Šel parkrat tudi mimo, ker je ob reki, kjer je sprehajalna in kolesarska pot. Že od zunaj se vidi, da gre za komplet obnovljene prostore. Pridem torej končno tja, eno sredo, oz. tri dni pred odhodom iz Lizbone.

Na recepciji studija pred mano dve gospe, katerima receptorki na dolgo in široko razlagata, kaj in kako. Se ne nerviram temveč vljudno čakam, da bom prišel na vrsto. Končno. Vprašam ali bi se bilo možno udeleželiti kakih delavnic ta in naslednji dan. Ja, ni problem, prvi dan je obisk vseh delavnic gratis. Zastonj. Komplet, ja. Huh, ne moreš verjeti. Ja, pa gremo. Veselo na delo. Povem, da me zanimata in salsa in kizomba. Da salso nekaj malo znam, a da sem na kizombi bolj začetnik in to. Mi razložita, kaj bo zame zelo primerno in kaj mogoče malo manj.

Moja prva delavnica v Lizboni je bila Kizomba I, učitelja Nuno in Erika. Verjetno najboljši učitelj, kar sem jih srečal do zdaj na tečajih oz. festivalih. Nekaj tako suverenega pa res še ne. Delavnica je bila čisto polna. Od samega navdušenja sem potem drugi dan takoj kupil dnevno karto, ki je celih 20 €. Kaj me je pri tem modelu tako navdušilo?

Začetek ni bil nič posebnega. Nekega strašnega ogrevanja ni bilo. Ampak to je razumljivo, glede na to, da je šlo za enourno delavnico. Bilo nas je vsaj 70, torej vsaj 35 parov, sem imel čas prešteti. Torej, kar velika množica ljudi za eno uro tečaja. Uvodna kombinacija v redu. Osrednji del ure je bil sorazmerno enostavna kombinacija, ne predolga, in nas jo je totalno suvereno naučil. Sem prepričan v to, čeprav je imel zelo raznoliko množico udeležencev, tako po starosti, kot tudi po predznanju. Ves čas je menjal. Spet zelo suvereno. Totalno je obvladal demonstriranje. Zavedal se je, da če se on obrne v drugo stran, se moramo tudi udeleženci obrniti v drugi stran. Tega zavedanja do sedaj še pri nobenem učitelju, z izjemo To Coste, nisem opazil. In namerno se je obračal vsake toliko časa in s tem vsem omogočil, da ga vidijo najboljše možno, ne glede na zorni kot. Če je opazil kako napako, ni omenil, pri kom jo je opazil, temveč na glas za vse pokazal in razložil. To zna tudi zelo redko kdo od učiteljev upoštevati, diskretnost, bi sam temu rekel. Pri nas sem to do zdaj doživel samo pri Emirju v Bubi.

Navodilom Nunota sem brez večjih težav sledil, čeprav ne znam niti besede portugalsko. Naslednji dan sem bil spet na njegovi delavnici, kjer je mojstrstvo potrdil še enkrat. Vmes je naredil eno napako, v momentu se je vrgel na tla in si za kazen prisodil, mislim da tri sklece. Ja, tri sklece. Folk mu začne ploskati od navdušenja. In on skulirano izjavi, aja, ko delam sklece mi ploskate, ko vas učim in vam demonstriram kizombo, pa nič ali kaj. No, valjda je na koncu dobil zaslužen aplavz.

Druga delavnica na moj prvi dan v plesni šoli v Lizboni je bila salsa. Malo sem se izgubljal, preden sem ugotovil, v kateri dvorani je. Najmanjša dvoranica. Salsa II. Učitelj Duarte. Prijazen in postaven mladenič. Ene osem parov, mogoče. En plesalec več. Enostaven klas. Sem brez težav sledil. In se vmes verjetno malo zasanjal, ker je tip opazil, da očitno ne poslušam preveč njegovih razlag. Ki jih je bilo zagotovo preveč, razlag namreč. Beležite si učitelji, ki to berete. Več demonstracij in manj razlaganja in govorjenja, ker ne hodimo zato k vam na tečaje. Torej, tip kar pristopi do mene. In me nekaj vpraša. Ga gledam kot »bik v novo leso« bi rekli pri nas v Prlekiji. Me vpraša v angleščini, če sploh kaj razumem portugalsko. Pravim, da niti besede. Ajoj, češ, zakaj ne povem? Mah, saj ni problema, saj sledim brez problema. Luštna delavnica ampak nobenega presežka. Potem sem bil v tem studiju še na eni salsa delavnici, spet množični obisk, če imam prav zapisano učitelj Guima. Starejši stric. Izkušen plesalec. Ampak učitelj pa zelo slab, nervozen in nepotrpežljiv. Sem na polovici klasa kar zapustil prizorišče. No, to so bile moje izkušnje v Lizboni s tečaji. Kaj pa žuri?

Ja, šel sem samo na en žur. Ja, vem, ja. Penzija. Kaj češ. Res sem imel čisto preveč za delati. In sem skozi visel na tipkovnici za računalnikom. Ampak.  Uspel sem iti zadnji večer na čisto ta pravi žur. Zahvala predvsem Barbari iz kizomba.si, ki mi je poslala FB vabilo. Hvala, Barbara. Grem torej zadnji večer ven. V stari del mesta, kjer sem vedel, da je par dobrih lokalov. In enega sem imel nagledanega, ker je bila tam tudi plesna šola. In potem je bila tam zabava ali preplesavanje, bi rekli po naše. Ne vem, kaj so plesali. Steps se reči šoli. Ene par ljudi je prišlo iz zgornjega nadstropja šole po stopnicah v klub. So potem bolj med samo plesali. Sam sem gledal, maznil en izvrsten toast in se potem, ob že kar pozni uri, odpravil v industrijsko cono Lizbone na kizomba žur.

»Grande Festa de Kizomba no Barrio Latino« se je reklo tej zabavi. Organizator Barrio Latino. Še dobro, da je klub Steps, od koder sem prišel, čisto zraven glavne železniške. Ujamem lepo en pozen vlak v smer žura. Google maps je seveda zakon, ker brez njega res ne vem, kako bi se človek znašel. Izstopim na ta pravi postaji. Pridem do scene, celo področje sem poznal, ker smo imeli tam par službenih zadev.

Na vhodu so imeli, za moje pojme, nek zapleten sistem vstopnice. Oz. konzumacije. Neka kartica, kjer potem ob izhodu na blagajni plačaš deset evrov, če ne spiješ ne vem koliko že. V glavnem, najmanj deset evrov moraš plačati. Pridem notri in… kaj se zgodi? Nič, stojim, gledam okoli in srkam kolo na slamico. In ne vem. ali naj grem plesat ali naj ne grem. V glavnem, potem se končno ojunačim. In jih par odplešem z zelo dobrimi plesalkami, tudi zame dovolj visokimi. Še ena več kot zanimiva bjonda, ki sem jo celo dvakrat po par plesov vrtel po plesišču. Dobil sem samo eno košarico, kar je kar uspeh, za moje pojme. Ampak zdaj ravno noro naplesal se nisem. Ni bilo prave korajže, očitno. Ura je bil kmalu nekaj pred tretjo. Vlakov (še) ni. Moje letalo ob pol sedmih zjutraj, zato je bil skrajni čas, da lepo odpeketam s taksijem domov.

Naslednja stran >>